»Čebele izletavajo iz panjev, saj iščejo vodo ali cvetni prah, nato pa zaradi prenizkih temperatur zmrznejo,« je na mrtvice pred čebelnjakom opozoril Anton Kastelic, predsednik Čebelarskega društva Stična. Spremembe temperatur in močan veter morijo opraševalce in izsušujejo medičino, zato je spomladansko sajenje medovitih rastlin ključnega pomena. »Predlagam, da kar tamle na robu naredimo deset lukenj,« je z lopato v roki rekel zagnani čebelar in sajenje čebelam ljubih rastlin se je lahko začelo.
Da so čebelarji delo vzeli skrajno resno, so že ob prihodu pričali vsi pripomočki in materiali, ki so bili nekoliko raztreseni okoli čebelnjaka. Lopate, grablje, sadike, lončki, škornji in dodatna zemlja so nakazovali, da se bo na sončnem travniku nekaj preuredilo. »Prinesla sem pet malin in tri češnje, tukaj pa sta še javor in kostanj,« je s polnimi rokami na hrib k učnemu čebelnjaku prihitela Petra Peunik Okorn, podpredsednica Čebelarskega društva Stična. Kot mentorica čebelarskega krožka na Osnovni šoli Stična je želela učencem približati tudi praktično skrb za čebele. »Otroci so pouka siti, zato tovrstne akcije pomagajo, da gredo malo ven,« je povedala med pregledovanjem sadik. Letos so se v sodelovanju z lokalnim čebelarskim društvom odločili, da bodo dan sajenja medovitih rastlin izvedli skupaj s krožkarji, ki jih je letos že 15. »Čebelarska zveza Slovenije je imela letos javni razpis za nabavo sadik, na katerem smo jih z društvom dobili 200,« je nasmejan povedal čebelar Kastelic in dodal, da bodo ostanek razdelili med člane.
Predsednik stiške čebelarske organizacije je bil prepričan da morajo med mladimi širiti zavest o varovanju in ohranjanju narave. Z namenom, da bi v domorodnem okolišu kranjske sivke lahko potekal tudi praktični preizkus mednarodnega tekmovanja mladih čebelarjev, so na razpisu pridobili učni čebelnjak. »Prvo leto je tekmovanje preprečil koronavirus, naslednjič je bilo odpovedano zaradi vojne v Ukrajini, letos pa bo od 4. do 7. junija za mlade iz približno 30 držav potekalo v Ivančni Gorici,« je med sprehajanjem po peščenem dovozu pripovedovala Peunik Okorn. Domovanje medonosnih čebel z rdečimi, modrimi in zelenimi panji, ki jih krasijo panjske končnice, je bilo na pobudo Čebelarske zveze Slovenije in Prve osebne zavarovalnice d. d. postavljeno leta 2020. »Pred njim je nastal tudi manjši vrt, kjer so v štirih šestkotnikih posajene barvite medovite grmovnice in rože,« se je pred čebelnjakom ustavila mentorica čebelarskega krožka in dodala, da rastline služijo kot okras, predvsem pa privabljajo čebele.
»Tudi tu lahko posadimo eno drevo, da se bodo roji čebel lahko obešali nanj,« je čakajoč na učence do čebelnjaka pristopil Željko Perko, član Čebelarskega društva Stična, ki že od vsega začetka z Antonom Kastelicem skrbi za učni čebelnjak. Dodal je, da bo nasad ob čebelnjaku dobro zadrževal veter, ki je bil ta dan precej močan. »Prostor je zelo primeren za čebelnjak in še na lepem kraju je,« je navdušeno dodal predsednik čebelarjev v Stični. Pojasnil je, da so preteklo leto postavili učne table s podatki o zgodovini čebelarjenja in skrbi za čebele, ki obiskovalce spremljajo celotno pot od ceste do čebelnjaka. »Namestili smo tudi klopi, da imajo sprehajalci kje sedeti,« je povedal.
»Prihajajo!« je na prihod učencev čebelarskega krožka opozorila podpredsednica stiškega društva.
Mentorica krožka je otroke na začetku pozdravila in jim pojasnila, da bodo med drugim skupaj posadili maline, ki jih uvrščamo med medovite rastline. »Čebele jih imajo rade, saj na njih najdejo hrano,« je poenostavljeno razložila. Ker po besedah Antona Kastelica ni čebelarskega dogodka brez glasbe, sta na začetku program popestrila učenca Žiga in Tarik s harmoniko in kitaro ter zaigrala dogodku primerno pesem Čebelar. Nadobudne krožkarje je prišel pozdravit tudi ravnatelj Osnovne šole Stična Marjan Potokar. Hvaležen za povabilo se je zaradi prehlada opravičil, da pri sajenju raje ne bi sodeloval, saj bi močan veter stanje lahko še poslabšal. Kljub temu je ob prihodu z nasmeškom opazoval številom učencev in bil ponosen, da se šolarji zanimajo za to plemenito delo.
»Razdelimo se v dve skupini,« je predlagala Peunik Okorn, oblečena v zeleno-belo jakno, ki jo je krasilo satovje. Sajenju medovitih rastlin se je pridružil še knjižničar Osnovne šole Stična Kristijan Rešetič, ki je tudi sam čebelar. »Nisi rekel, da si alergičen na čebele, pa stojiš pred čebelnjakom?« je enega od učencev vprašal čebelar, ki ima v svojih panjih štiri družine. S fotoaparatom v rokah je do mesta sajenja pospremil eno skupino. Otroci so vzeli sadike in grablje ter se precej zagnano lotili dela. Pod mentorstvom članov stiškega čebelarskega društva so sadike polagali v že prej izkopane luknje in pomagali z zasipavanjem. »Imate še kaj gnojila?« se je slišalo po hribu. Zaradi močnega vetra, ki je nekoliko oteževal sajenje, je bilo potrebno z delom nekoliko pohiteti. »Takole, drži drevesce, jaz pa bom nasul zemljo in jo utrdil,« je k sodelovanju otrok in čebelarjev spodbujal Kastelic.
»Trenutno je čebelja družina v času splomladanskega razvoja, zato čebele nabirajo zgolj cvetni prah,« je učence med poglabljanjem lukenj za drevesa podučil predsednik stiških čebelarjev. Dodal je, da narava medi od konca aprila, čebele pa medičino nabirajo od maja do konca julija. Čebelar Perko je pristopil do skupine otrok in pojasnil, da julija rastline skoraj ne medijo več. Povedal je, da so izjeme poletnega medenja kostanj, smreka in jelka. Lansko leto je bila sezona dobra, predlani pa slaba, zato so morali čebele krmiti. Čebelarji jih hranijo s sladkorno raztopino, v kateri je razmerje med sladkorjem in vodo polovično.
»Tukaj je pitalnik, v katerega se natoči sladkorna raztopina,« je hitel čebelnjak odklepati Kastelic. Opozoril je, da pri veliki družini hrane hitro zmanjka, saj jo pojedo v dveh dneh ali celo čez noč. Odprl je lesena vratca panja in nam pojasnil, da je ta panj na tehtnici, ki meri donos hrane. Če je ta premajhen, morajo čebele nakrmiti. Tehtnico je predstavljal majhen ekran pri vratih, na katerem je v času opazovanja čebelnjaka pisalo meritev signala. »Spodnji panj je vedno plodišče, na vrhu pa prostor, kamor čebele nosijo med,« je med odgrinjanjem posebne gobaste prevleke razložil izkušeni čebelar in dodal, da vmesna rešetka v panju omogoča prehod čebel, matici pa ne. Slednja zaradi razmnoževanja vedno ostane spodaj. Dva tronadstropna panja sta bila precej večja od tistih osnovnih. Kastelic je pohvalil, da so tovrstni panji slovenska pogruntavščina, ki se je poslužujejo v velikem delu sveta. »Listnati panji, so veliko lažji za uporabo,« je zaradi vse močnejšega vetra nekoliko glasneje razložil predsednik stiškega čebelarskega društva. V čebeljem domu so se nahajali tudi manjši panji, ki naj bi po besedah čebelarja služili ustvarjanju čebelje družine.
»Ne hodite pred čebelnjak, če je koga strah, da ga bo pičila čebela,« je prišla nekaj nepozornih učencev opozorit podpredsednica lokalnega čebelarskega društva. Sajenje je prihajalo h koncu, zato je Željko Perko rastline privezal, dokončno pognojil zemljo in jo razgrabil. »Zaliti je potrebno še maline, potem pa smo končali,« je s ponosom rekla Peunik Okorn.
»Čebelja družina letno porabi od 30 do 50 kg cvetnega prahu, poleg tega pa za golo preživetje potrebuje še 80 kg medu,« je po uspešno končani akciji s pogledom na pisane panje šolskega čebelnjaka kot zanimivost povedala Peunik Okorn. »Tu se lepo vidi, kako čebele v panj nosijo cvetni prah, kar je dober pokazatelj, da je matica aktivna,« je dodala edina čebelarka v Hiši kranjske čebele v Višnji Gori. Brez cvetnega prahu medonosne čebele ne morejo proizvajati matičnega mlečka, ki je osnovna hrana matice. Prav tako ne morejo proizvajati voska, ki je gradbeni material njihovega osnovnega življenjskega prostora. Da je življenjski okoliš čebel vsako leto bolj ogrožen, priča tabla, postavljena pred čebelnjakom. Na njej je namreč zapisano, da opraševalke zaradi posegov v okolje izgubljajo svojo pašo, ki je pogoj za njihovo preživetje.
Poklic čebelarja je po besedah Antona Kastelica podoben kmetovemu. »Če mora kmet nahraniti krave, ne more nikamor, enako pa je z delom čebelarja. Ker mora čebelar skrbeti za čebele, v tem času ne more od doma,« je svoje delo opisal čebelar. Poleg čiščenja čebelnjaka, razmnoževanja čebel in njihovega hranjenja je ključno tudi, da imajo medonosnice na razpolago dovolj medovitih rastlin za nabiranje medu in cvetnega prahu. »Zato je nujno, da znanje o skrbi za čebele prenašamo že na mlade generacije,« je povedal predsednik Čebelarskega društva Stična in prijazno opozoril, da lahko s sajenjem medovitih rastlin k boljšim življenjskim pogojem čebel pripomore prav vsak laik.
Lara Miklavčič