Današnja Dolenjska je bila vse do leta 1918 del dežele Kranjske – dežele, po kateri je svoje ime dobila čebela, na katero smo slovenski čebelarji tako ponosni, kranjska sivka. O pomembnih čebelarjih na našem področju je bilo že veliko zapisanega, o pomenu njihovega delovanja veliko povedanega in upravičeno bi lahko rekli, da je Dolenjska zibelka čebelarstva na Slovenskem.
Čebelarjenje na širšem stiškem področju povezujemo s stiškim samostanom, ki je bil ustanovljen v 12. stol. Prav tako sta velik pečat v slovesnkem čebelarstvu pustila baron Emil Rothschütz iz Podsmreke in Jožef Jerič iz Gradišča nad Stično. Na Dolenjskem pa so delovali tudi drugi čebelarski mojstri, ki so svoje znanje prenašali na revnejše ljudi in s tem širili čebelarsko dejavnost. Čebelarji so se nato zaradi lažjega delovanja začeli združevati v organizirane čebelarske podružnice, predhodnice društev.
O organiziranem čebelarstvu na širšem stiškem področju lahko torej govorimo že od 18. stol. dalje, čeprav o tem priča malo pisnega gradiva. Listine o ustanovljenih podružnicah in njihovem delovanju večinoma izgubljene. Leta 1873 je bilo ustanovljeno Kranjsko čebelarsko društvo, ki ga je ustanovil baron Emil Rothschütz. Člani društva so bili tudi čebelarji siršega stiškega področja1. Istega leta je bila ustanovljena tudi prva strokovna čebelarska revija, Slovenska čebela2. V njej lahko beremo prispevke o težavah, ki so pestile tukajšnje čebelarje, imena le-teh lahko zasledimo na objavljenih seznamih novih članov, ki so plačali članarino Kranjskega čebelarskega društva. Od leta 1898 dalje pa lahko v strokovni reviji Slovensk čebelar3 redno sledimo prispevkom čebelarja J. Kr. Kastelica iz Sada.
Prav čebelar Kastelic pa v Slovenskem čebelarju poroča tudi o prvem čebelarskem shodu na področju današnjega ČD Stična, ki je potekal 4. avgusta 1907 v Št. Vidu (Šentvid pri Stični)4. 1. maja 1910 je sledil nov čebelarski shod5. Leta 1919 pa lahko preberemo prispevek o ustanovitvi Čebelarskega društva Št. Vid pri Zatični6 (ČD Šentvid pri Stični), ki je bilo ukinjeno v 70. letih prejšnjega stoletja. Leta 1935 se Šentvid in Stična omenjata kot ena podružnica in istega leta se na področju Šentvida in Stične ustanovi opazovalna postaja7.
Čebelarstvo na stiškem območju je bilo izredno dejavno, članstvo je naraščalo, po deželi pa se je povečevalo število novoustanovljenih podružnic. Tako je bila nova podružnica leta 1936 ustanovljena tudi v Stični. Prepis iz revije Slovenski čebelar:
Podružnica v Stični. Stična in njena okolica je po zaslugi g. učitelja Lenardiča dobila svojo čebelarsko podružnico. G. Lenardič je pripravil vse potrebno, da se je dne 1. marca t. l. lahko že vršil ustanovni občni zbor. Takoj prvi dan se je vpisalo 18 članov in vsi so takoj poravnali članarino. Izvoljen je bil za predsednika g. Janko Marolt, postajenačelnik, za namestnika g. Janko Korelec. Tajniške in blagajniške posle je prevzel g. učitelj Lenardič Peter, odborniška mesta pa so zasedli g. Zajc Anton, Jereb Anton, Škufca Franc in Mavsar Ivan. Temelj je postavljen, sedaj pa čaka odbor veliko delo in požrtvovalnosti, da bo podružnica mogla doseči svoj namen.8
O ustanovitvi podružnice žal ne priča noben drug dokument in tudi arhivskega gradiva o delovanju društva vse do leta 1974 ni ohranjenega(ali najdenega). Vseeno pa lahko na osnovi mlajšega gradiva sledimo vsaj delu dogajanja društva.
V preteklih 80 letih se je na vrhu zamenjalo 7 predsednikov društva:
Janko Marolt 1936–1975
Kamnikar Miha 1976–1981
Skubic Jože 1982
Gazvoda Jože 1983–1985
Kamnikar Marko 1986–1989
Plantarič Alojz 1990–2010
Alojz Janežič 2011–danes
Tudi število članov je skozi leta vztrajno naraščalo, saj nas je danes v društvu že 83. Zanimivo pa je, da je društvo dobilo prvi dve ženski predstavnici šele leta 1986, ko sta se včlanili čebelarki Marija Piskule in Danijela Milenkovič.
18. februarja 1951 je bilo ustanovljeno Čebelarsko društvo za okraj Grosuplje9, katerega predsednik je postal Janko Marolt iz Stične, pod njegovim okriljem pa je delovalo 11 družin iz okolice, tudi Čebelarska družina Stična. Z letom 1979 je ČD Stična postalo del novoustanovljene Občinske zveze čebelarskih društev, katere člani so bili še ČD Grosuplje, ČD Dobrepolje in ČD Krka. Po letu 1981 se pojavijo med ČD Stična in Grosupljem trenja zaradi odnešenega stiškega parporja, kar so domači čebelarji težko prenesli. Od leta 1996 pa je ČD Stična začelo popolnoma samostojno pot. Kljub pomanjkljivemu arhivskemu gradivu si bomo v društvu prizadevali za zbiranje le-tega, ter poskusili ob naslednjem jubileju predstaviti podrobnejši vpogled v preteklo dogajanje.
Za konec pa naj se vrnem k zadnjemu stavku, zapisanemu v novički o ustanovitvi društva: »Temelj je postavljen, sedaj pa čaka odbor veliko delo in požrtvovalnosti, da bo podružnica mogla doseči svoj namen.« V preteklih desetletjih je podružnica dosegala svoj namen, svoje delo je nadaljevala kot družina in ga nadaljuje tudi kot društvo. Uresničenih je bilo veliko ciljev, veliko izzivov pa je še pred nami. Društvo si namreč še vedno prizadeva za ohranjanje čebelarstva, predvsem pa za pridobivanje podmladka, ki bo nadaljeval čebelarsko tradicijo.
Avtor: Petra Peunik Okorn